Avtor: Patrick | Apr 1, 2015
Brez čarobnega praha in brez čarobnih besed nam je uspelo “čarati” …
Janovi mamica in sestra sta za nas pripravili veliko zanimivih poskusov.
Slamice so se brez lepila držale stene, prav tako baloni,
jajce je kar samo padlo skozi ozek vrat steklenice,
bela nageljčka pa se že barvata v rdečo in modro barvo …
Na
FOTOGRAFIJAH boste videli, kako od navdušenja in veselja žarijo naše očke!
Dan smo nadaljevali ob praznično pogrnjeni mizi in obujanju spominov na naše “čarovnije”.
Mamica Zdenka in sestrica Nina, prisrčna HVALA!!!
Avtor: Patrick | Mar 26, 2015
“A če nisi vedela,
da v življenju zame si vse,
naj srce ti moje pove,
mama, rad te imam.”
Pa tudi tebe, atek,
pa sestrico, bratca
in babico, dedka,
teto in strica!
HVALA vsem, ki ste z menoj!!!
HVALA vsem, ki ste z nami
in nas imate radi!!!
Več fotografij z našega nastopa, ki jih je posnela devetošolka Nikita Kokot, pa si poglejte
TUKAJ.
Avtor: Patrick | Feb 14, 2015
Avtor: Patrick | Feb 11, 2015
Tako malo je potrebno za otroško veselje in srečo v očeh.
Svež zrak in le nekaj snega! 🙂
Avtor: Patrick | Feb 9, 2015
Tako. Tole pa moramo deliti z nami.
Danes sta nas že navsezgodaj razveselila Lucas in njegov ati.
Za naše veselje in navdušenje niso bili krivi zgolj božansko dobri mafini izpod rok Lucasove mamice …
Ne, ne …
Najbolj nas je presenetil in očaral Lucas. Pri tem sta mu pomagala njegova kitara in ati s prepevanjem.
Prava škoda, da fotografije ne zapojejo …
Smo pa zapeli z njima tudi mi! 🙂
Za srečno izpopolnjen dan pa je poskrbela zasnežena narava, ki je kar vabila ven.
Odzvali smo se vabilu in se prepustili vsem njenim čarom.
Zaplesali smo, kakor drobne snežinke …
Se poigrali in nasmejali …
In obljubili, da pridemo kmalu spet.
Ven. Na sneg.
Prvošolci
Avtor: Patrick | Jan 14, 2015
Nam, otrokom, je večkrat težko razumeti, se vživeti, dojeti in sprejeti,
da vsi otroci tega sveta ne živijo tako kot mi.
Da obstajajo otroci, ki živijo brez mamic in atekov …
Da vsi otroci nimajo hladilnikov, iz katerih dobijo hrano kadarkoli si jo zaželijo …
Da bi nekateri otroci radi hodili v šolo, pa ne morejo ali ne smejo …
Da bi se kakšen otrok rad igral z našo “brezvezno” igračo, na kateri se že pol leta nabira prah …
Da so otroci, ki jih je strah, da jih bodo ustrelili ali da bo na njihovo hišo padlabomba …
Da tudi otroci umirajo, ker ni zdravnikov ali zdravil, ki bi jim pomagala …
Ne vemo, zakaj je tako! Ni nam všeč, da je tako! In tudi ni prav, da je tako!
Vemo pa, da so na svetu ljudje in organizacije, ki otrokom in ljudem v stiski pomagajo.
UNICEF, Sklad Združenih narodov za otroke, je eden med njimi.
Prvo- in drugošolcem so v delavnicah predstavili, kako živijo otroci v Siriji.
